Po poteh slovenskih naravnih biserov

Goriški klan na Triglavu

Poletni meseci so obdobje, ki je najbolj primerno za počnitikovanje in brezskrbnost. Večina dejavnosti se takrat prekine do začetka nove sezone, v septembru. Skavtske dejavnosti pa prav poleti dosežejo svoj višek. Po »zimski« sezoni s sestanki in prenočevanji, so poletni meseci čas za taborjenje. To velja za vse starostne veje: prav poseben tabor leto za letom čaka najstarejšo vejo, roverje in popotnice.

Gre za potovalni tabor, kar seveda pomeni, da skavti in skavtinje iz dneva v dan spreminjajo svoj »bivalni okoliš« in imajo vse potrebno za obdobje celotega tabora pospravljeno v enem samem ruksaku, ki ga nosijo vselej s sabo. Teža ruksaka, ki so ga letos nosili roverji in popotnice, je bila morda še nekoliko večja kot ponavadi. Pa ne zaradi same opreme v ruksakih, ampak zaradi poti, ki je bila posebej naporna. Goriški klan se je namreč odpravil na Triglav, najvišji slovenski vrh. Tabora se je skupaj udeležilo 13 roverjev in popotnic, ki so svoje »delo« odlično opravili. Štartali so v ponedeljek, 1. avgusta, s Pokljuke. Prvi dan so se povzpeli najprej do planine Konjščica, kjer deluje sirarna, in nato v prvem težjem vzponu do Studorskega prevala. Vreme, ki je bilo ob štartu dokaj ugodno, se je tam začelo kisati. Naslednji del poti, ki je s Studorskega prevala peljal do Vodnikove koče, so tako goriški roverji in popotnice prehodili pod dežjem. Prvi dan pohoda se je sklenil z novim precejšnjim vzponom do doma Planike na 2400 metrih nadmorske višine. Klanovci so tja dospeli v popoldanskih urah, ravno ko se je nebo razjasnilo in napovedalo lepo in sončno vreme za naslednje dni. Pogled z doma Planike je bil res enkraten: nahja se namreč prav pod triglavsko »kupolo«, ki se ponosno in visoko dviga nad vsemi, ki se vanjo zazrejo.

Prav poseben je občutek jutranjega prebujanja v visokogroju, ko se sonce kot ognjena krogla dviga izza vrhov in skalnato hribovsko pokrajino prebarva v oranžno-rdeče pramene. V taki naravni scenografiji je goriški klan začel zadnji del svojega pohoda na najvišji slovenski vrh. Boljšega dne za vzpon bi si skoraj ne mogli izbrati. Jasnina na nebu je goriške pohodnike spremljala ves dan. Posebej razburljiv je bil seveda zadnji del poti po grebenu, ki pelje z Malega Triglava na vrh do Aljaževega stolpa (2864 m nadmorske višine). Pogled v prepad in dolino globoko pod triglavskih vrhom je naravnost dih jemajoč. V toplih poletnih mesecih je v takem vremenu edina morebitna »nevšečnost« vrsta tik pod vrhom Triglava: zgleda pa nekako tako, kot bi šli po nakupih v nakupovalni center na božično vigilijo. Množica ljudi, ki se vzpenja, množica ljudi, ki sestopa: ustvarjajo se prave gneče, vrste in »prometni zamaški«. Vse to pa se seveda poplača, ko je vrh nazadnje le dosežen. Pri Aljaževem stolpu so se goriški roverji in popotnice ponosno slikali s priložnostno majico. Na vrsti je bil seveda tudi obred krsta za vse tiste, ki so prvič stopili na vrh Triglava. V lepem vremenu in prijetni družbi številnih pohodnikov so se tako goriški skavti zadržali še nekaj časa na vrhu in se nato lotili sestopa. Pot jih je najprej peljala do Tržaške koče na Doliču (2150 m nadmorske višine): šlo je za prvi del sestopa, ki je predvideval tudi spuščanje s pomočjo klinov in jeklenic. Dolič pa še ni bil zadnji cilj dneva: »nočna postojanka« je namrče bila v koči pri Triglavskih jezerih (1685 m). Vmesna preizkušnja med obema kočama je bil prelaz Hribarice (2400 m), od koder se je nato pot spustila po panoramski dolini sedmerih jezer. Tam so klanovci in klanovke lahko opazili večje število kozorogov, ki so mimoidoče mirno opazovali in muljili travo. V poznih popoldanskih urah so goriški skavti sklenili svoj pohod in si v koči pri Triglavskih jezerih privoščili zasluženo enolončnico.

Potem ko so naslednji dan, v sredo 3. avgusta, klanovci dospeli v dolino k slapu Savice (sestop je potekal po strmi, a zelo razgledni Komarči) in v Bohinj, je napočil čas zasluženega počitka in kopanja tako v Bohinjskem jezeru kot v reki Savi Bohinjki. Osvežitev v Bohinju je bil zelo prijeten intermezzo za »polnjenje baterij«: roverje in popotnice je namreč čakal še del poti, ki jih je v petek, 5. avgusta, v popoldanskih urah pripeljal v Jesenice. Od tam pa so z avtobusom krenili še na zadnjo etapo potovalnega tabora, v Bovec. Muhasto vreme je sicer nekoliko ponagajalo, a kljub temu je bilo vzdušje vseh udeležencev po dolgih in napornih turah na višku. Zanimivo in poučno je bilo v zadnjih dneh srečanje z Markom Matajurcem, vodjo bovške gorske reševalne službe, ki je orisal vse nevarnosti, ki lahko prežijo na pohodnike v gorah. Roverjem in popotnicam je tudi živo opisal nekaj najtežavejših posegov, v katerih je nastopala njegova ekipa. Sklepno dejanje tabora je bil spust z raftingom po Soči. Divja, a krasna Soča, ki je bila pred nekaj leti izbrana kot kraj snemanja hollywoodske uspešnice Princ Caspian (iz Zgodb iz Narnije), je s svojimi brzicami, skalami in prozorno gladino še zadnjič vsem udeležencem tabora pognala adrenalin po žilah in širok nasmeh na ustnice. Posočje in njegova divja narava sta tako v nedeljo, 7. avgusta, pomenili primeren konec za potovalni tabor, skozi katerega so goriški roverji in popotnice spoznali nekatere od najlepših slovenskih naravnih biserov.

 

Navihani tiger

Galerija slik