TABOR V ČUDEŽNI DEŽELI

Tudi letos je goriške volčiče in volkuljice čakala poletna dogodivščina, tokrat v Alicini čudežni deželi. 24. julija smo se z avtobusom odpeljali v Gojače nad Črničami in ob čajanki z Belim zajčkom, Alico, Norim Klobučarjem in ostalimi prebivalci čudežne dežele se je začela naša pustolovščina. Najprej je bilo treba postaviti zgradbe, jambor, vhod in taborni ogenj, da bi se bolj počutili doma in da bi se lahko branili. Že naslednji dan pa so se začele nezgode: dva prebivalca čudežne dežele, Cepetina in Cepetaja, so ugrabili in nam pustili sporočilo. Takoj je bilo treba kreniti na pot do bližnjega jezera. Pot pa ni bila niti najmanj preprosta, pod soncem ter med robidami in blatom smo zaskrbljeni sledili njunim obupanim klicom na pomoč in jih naposled res rešili iz mrzlega jezera. Potem pa smo seveda tudi mi skočili v vodo in brezrbno čofotali vse dokler ni prišla ura za povratek. Pri koči pa nas je čakalo presenečenje: Bela Kraljica je uspela zbežati Črnim sencam in je sedaj iskala zatočišče pri nas. Volčiči so ji seveda obljubili, da jo bodo branili, kuharice pa so njej na čast vseh razveselile z obilno večerjo in palačinkami. Kraljica je svetovala, naj se urijo v moči, da bodo lahko kljubovali črnim sovražnikom. Zato jih je naslednji dan čakal športni dan, v katerem smo se preizkusili v poligonu, v prenosu vode, teku v žakljih, roverčku, odbojki z balončki in še v drugih panogah, vse dokler niso med tekmovanjem v skalpiranju v naš tabor vdrli prav oni, Črne sence. Mnogo velikih, v črno oblečenih sovražnikov, se je iz gozda pojavilo na našem travniku in nas izzvalo na dvoboj. Uspeli smo jih premagati, vseeno pa nismo bili več varni, saj so naše skrivališče namreč odkrili. Najbolje je bilo zato Belo kraljico nekam skriti, zato smo krenili na bližnji hrib, kjer smo po raznih dogodivščinah z blatom le uspeli najti jasico, tam zakurili ogenj in na njem spekli slasten skavtski kruh twist s hrenovkami in pečenimi jabolkami. Tam smo na varnem nato pustili Kraljico z Belim Zajčkom in se odpravili proti taboru. Imeli smo še taborni ogenj, nakar so nas sovražniki spet presenetili. Našli so skrivališče na hribu, ugrabili naša dva prijatelja in nas prišli prestrašit. To je bil za nas velik izziv, zato smo se naslednji dan morali boriti z vsemi močmi. Zjutraj smo bili med rahlim rosenjem in v sivi meglici poraženi, naši sovražniki so igrali nepošteno in spet smo izgubili boj. Popoldne pa je k nam prispela sama Rdeča kraljica, prepričana v svojo zmago in tam je šlo zares. Sovražniki so nas povabili na pravi boj v skalpiranju, kjer bi se z njihovo zmago prilastili nas in naše ozemlje. Bitka je bila dolga in utrudljiva, sovražniki niso hoteli popustiti. Na koncu pa so se le vdali. Prevladale so dobre sile, Belo Kraljico smo dobili nazaj, Rdeča pa se je skesala svoje hudobije. Po veliki zmagi se je na taboru razživel razgiban boj z balončki in vrči z vodo, kjer smo na koncu bili prav vsi premočeni do kosti, za konec pa smo praznovali z slastno „griljato“ in z „veliko skavtsko torto“. Seveda ni manjkal proces, kjer so na tabornem ognju, pod strogo oceno sodnika, bili poravnani vsi računi porednih volčičev. V živahnem in razposajenem vzdušju se je zaključila ta čudovita poletna dogodivščina. Čakalo je le še pospravljanje, sekanje jambora in odhod s starši, potem pa se je vsak iz Čudežne dežele vrnil v svoj vsakdanji svet, kdo ve, če ravno tako nenavaden.

Tanja Zorzut (iz Novega Glasa)